»Sadili smo krompir. Babica je delala luknje, jaz pa sem vanje metala krompir. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala nekaj oranžnega in lepega. Nisem vedela, kaj bi to lahko bilo. In prihajalo je proti nam. Babica je bila prestrašena. Zagrabila me je za roko in me začela vleči stran, nazaj proti hiši. Takrat je rekel: 'Ženski, ustavita se! Sem eden naših.' Babici sem rekla: 'Babica, ustavi se, rusko govori, najbrž je človek.'«